Tako kot ljudje imajo lahko tudi psi težave s skeletom, bodisi v zgodnji bodisi v pozni dobi življenja. Pri mladih psih se težava pojavi med razvojem, kot displazija komolcev in kolkov, medtem ko pri starejših psih pogosto nastane težava z okoščenjem hrbtenice in različnimi stopnjami artritisa, ki so pogosto posledica displazije. Pri majhnih pasmah pogosto vidimo tudi luksacijo pogačice. Sicer se vsak mladiček rodi z zdravimi sklepi, torej z zdravimi kolki in komolci. Če obstaja genetska nagnjenost, se lahko ob delovanju paragenetskih dejavnikov displazija pojavi že v zgodnjem obdobju. V veterinarski ambulanti Milenium vet iz Novega Sada so imeli primere, ko so displazijo diagnosticirali mladičem, starim 4-5 mesecev. V poznejši starosti lahko do displazije privedejo tudi različne poškodbe.
-Displazija kolkov in komolcev je genetsko pogojena nepravilnost v zgradbi in razvoju kolkov oziroma komolcev. Pri psih gre najpogosteje za dedno bolezen, vendar lahko k pojavu displazije prispevajo tudi nekateri drugi dejavniki, kot so neuravnotežena prehrana, prekomerna teža, drsna tla... Displazija se pojavlja v podobnem odstotku tako pri čistopasemskih psih kot pri mešancih – za naš portal pojasnjuje dr. vet. med. Simeun Panić, ustanovitelj novosadske ambulante Milenium Vet, Subotička 55a.
Po njegovih besedah se nepravilen razvoj kolka najpogosteje pojavi obojestransko, taki kolki pa imajo za posledico artritis različnih stopenj. Psi z displazijo kolkov in komolcev se izključijo iz nadaljnje vzreje. Poudarja, da v njihovi ambulanti izvajajo slikanje in ocenjevanje kolkov in komolcev z izdajo FCI certifikata.
Na vprašanje, kako se displazija pri psih diagnosticira, dr. Panić poudarja, da diagnostika displazije kolkov in komolcev poteka s kliničnim pregledom, ker pa velja tudi za skrito napako, sta za dokončno diagnozo vsekakor potrebna ortopedski pregled in rentgenska diagnostika, ki je ena najzanesljivejših metod za postavitev dokončne diagnoze. Dokončna diagnostika torej temelji na klinični sliki psa, ortopedskem pregledu in radiološki diagnostiki. Ko gre za pasme psov, dr. Panić poudarja, da se displazija lahko pojavi pri vseh pasmah, najpogosteje pa se kaže pri velikih in krupnih pasmah, kot so nemška doga, labrador, nemški ovčar, bernski planšarski pes in rotvajler. Dejavniki, ki poleg genetike vodijo do displazije, so tudi prekomerna rast, prekomerna teža, neuravnotežena prehrana in prekomerna telesna vadba, ki lahko povečajo genetsko nagnjenost.
-Kot smo že povedali, je displazija kolkov in komolcev lahko pogosto skrita napaka. Zgodi se lahko, da lastniki določeno obdobje pri svojem psu ne opazijo nobenih simptomov. Kar pa lastniki opazijo, je šepanje na nogo, nato pa pes nima volje za daljšo igro in tek, več časa preživi leže ali sede kot v gibanju. Prihaja tudi do izgube mišične mase, pojavlja pa se tudi huda bolečina med gibanjem. To so torej nekatere najpogostejše težave, ki nam jih lastniki povedo med pogovorom in jemanjem anamneze.
Zato dr. Panić poudarja, da je zelo pomembno, da se lastnik, če opazi katerega od zgoraj navedenih simptomov, čim prej oglasi pri svojem veterinarju. Veterinar bo na podlagi rentgenske diagnostike ocenil, za katero stopnjo displazije gre, ali gre za blažjo ali težjo obliko displazije. Glede na izvid in diagnostiko bo veterinar podal priporočilo za nadaljnji potek zdravljenja. Pri blažjih oblikah se pogosto izvaja konzervativno zdravljenje (z zdravili), medtem ko je pri resnejših displazijah včasih potreben tudi kirurški poseg.
Sicer, kot izvemo, ne obstaja noben vzorec, za katerega bi lahko z gotovostjo trdili, da do displazije ne bo prišlo, tudi če se lastniki držijo vseh priporočenih nasvetov veterinarja. Dr. Panić meni, da je v tem primeru najpomembneje, da lastniki mladička kupijo pri preverjenih vzrejevalcih, da imajo starši mladička urejene posnetke komolcev in kolkov. Prav tako je pomembno, da mladiček med razvojem ni debel in da je prehrana uravnotežena. Poleg tega je pomembno, da tla niso preveč drsna, še posebej v prostorih, kjer se zadržujejo mladiči.
-Od dodatkov je pri mladičih za preventivo najpomembnejša uporaba pripravkov, ki vsebujejo hondroitin sulfat in glukozamin. To je največja "podpora" za pravilen razvoj hrustanca in sklepov. Prav tako je pomembno, da mladiček uživa kakovostne, dobro uravnotežene granule – navaja sogovornik.
Opozarja tudi, da lahko ta bolezen, tako kot vsaka bolezen kostno-sklepnega sistema, pri psu pusti resne posledice. Pri tem misli predvsem na kakovost življenja takega psa. Če govorimo o blažji stopnji displazije, lahko pes z blažjo displazijo ob določenih dodatkih in analgetikih živi dobro in kakovostno življenje. Pri psih s težjo obliko displazije je lahko kakovost življenja izjemno okrnjena, če se lastnik ne oglasi pri veterinarju, da bi uvedli določene ukrepe zdravljenja, bodisi konzervativne bodisi kirurške. Psi s težjo obliko displazije med življenjem trpijo hude bolečine.